Pramodernist

Razpotegnjena telesa, deformirana nagost in kričeča paleta barv – dobrodošli v zibki modernizma, Toledu okrog leta 1600, po zaslugi originalnega, samosvojega (in domnevno astigmatističnega) slikarja El Greca. Razstava njegovih del je v londonski Nacionalni galeriji (do 23. maja).

Plakati oglašujejo, da je bil vzor Cezannu, Pollocku, Franzu Marcu in Picassu, režiser Einstein pa je v njem videl »očeta fotomontaže«. Zmagovit povratek za slikarja, ki so ga skoraj tri stoletja po smrti umetniki in kritiki rešili pozabe.

Domenikos Theotokopoulos (1514–1614), znan kot El Greco, je bil podjeten in samozavesten umetnik. Iz rodne Krete, takrat beneške kolonije, kjer se je šolal za slikarja ikon, je preizkusil teren v Benetkah, Rimu in na madridskem dvoru, dokler ni našel niše v Toledu v času, ko je katoliška cerkev intenzivno vlagala v nov umetniški jezik. S številnimi mističnimi slikami, scenografijami zamaknjenosti, je opremil javna in verska poslopja v Toledu, delal pa je tudi prepričljive portrete.

Njegova sposobnost asimiliranja različnih umetniških tehnik, pa tudi pristop do religije in filozofije sta vodila v razvoj enega najbolj izvirnih stilov slikarstva v evropski umetnosti. Pobiral je ideje sodobnikov in jih predelal v nezmotljivi slog, s katerim je hibo – nepoznavanje anatomije – spremenil v vrlino in zaščitni znak.

Po mnenju kustosa Xavierja Braya je imel »sposobnost, da transformira zgodovinski dogodek v versko propagando« in »prenese duhovno sporočilo s pomočjo barve na platno, kar je bilo bistveno za njegove naročnike«.

Njegovo značilno delo, oltarna slika za bolnišnico Tavers v Toledu, Odprtje petega pečata (videnje sv. Janeza) (1613/14), prikazuje pet deformiranih golih teles in frontalno prikazane moške genitalije, osupljivo za takratno poškrobljeno Španijo.

Kmalu po njegovi smrti se je moda spremenila. Padel je v pozabo, dokler ga nista odkrila francoski slikar Eugene Delacroix in kritik Theophile Gauter, dokončno potrdili pa njegovi »duhovni bratje«, modernisti.