Večina ljudi ne ve, kaj v resnici počno banke. Raziskava, ki jo je opravil ICM po naročilu Cobden centra, je odkrila, da tretjina ljudi misli, da banke ne uporabljajo denarja, ki ga deponirajo njene stranke — menijo, da je banka zgolj varna shramba za njihove cekine. Sedeminsedemdeset odstotkov ljudi naj bi verjelo, da njihov denar na banki legalno pripada njim. To ni res, saj banke prevzamejo legalno lastništvo nad denarjem, izdajo pa potrdilo, da stranki dolgujejo določeno vsoto. Raziskava je prav tako odkrila, da ima 61 % vprašanih malo bolj natančno predstavo o bančništvu: idejo, da banke vzamejo denar strank in ga posojajo naprej. Ta pogled vidi banke kot finančne posrednice, ki reciklirajo in razporeja­jo obstoječi denar v (ljudje vsaj upajo tako) donosne naložbe. V malo boljšem položaju so diplomanti ekonomskih šol, kjer jih pou­čijo o že omenjeni multiplikaciji kredita. Ta model predpostavlja tri pomembne stvari. Prvič. Predpostavlja, da banke ne morejo pričeti posojati, preden dobijo na svoj račun depozit. Torej pred­postavlja, da so banke zgolj finančni posredniki. Drugič. Predpostavlja, da lahko centralna banka, zakladnica ali vlada z določanjem obveznega kritja oz. obveznih rezerv natančno nadzirajo količino ustvarjenega kredi­ta. Tretjič. Namiguje, da je rast pritoka denarja v ekonomijo matematično omejena. Posledično ekonomisti in politiki v vladi predpostavljajo, da:  so banke zgolj posredniki in nimajo prave kontrole nad pritokom denarja v ekonomijo.